Tolsti vrh, Celjska koča, Grmada …

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Trinajst se nas je zbralo na celjski železniški postaji, kjer smo v »socialističnem« bifeju s krepko izrabljenimi rdečimi fotelji popili prvo kavico. Nestrpno smo čakali vlak, s katerim sta iz nasprotne strani prihajala naša vodiča Milka in Srečko. Pa ju nismo dočakali, saj sta nas s pravim pohodniškim tempom prehitela. Na izhodišču v Zagradu sta bila peš prej, kot mi z avtomobili. Sledila je »logistična« odisejada preparkiranja vozil k gasilnemu domu, saj je bil cilj izleta 1,5 km oddaljen od izhodišča. Po 5 minutni hoji po lokalni cesti smo prišli do vhoda v Hudičev graben. Palice v nahrbtnik, da so bile roke proste in kratka plezalna avanturica se je začela, nadaljevala z vzponom skozi jesenski gozd, po vlažnem listju in malce blatni gozdni stezi. Prvi osvojeni vrh je bil Tolsti vrh, sledil je spust preko smučišča do hotela s tremi *** Celjska koča, kratek sprehod do Pečovniške koče, še en vzpon na Grmado, od koder je mesto Celje in bližnja okolica kot na dlani. Vidljivost je bila malce slabša, se je pa vseeno videlo vse do Šmartinskega jezera. Na Grmadi je »zvon želja« in ker se vsa naša pričakovanja nikoli ne izpolnijo, smo zvonili večkrat. No, ja, vsaj jaz……
Koliko časa smo porabili za vzpon in koliko za spust, tokrat nismo beležili. Ni bilo časa. Predvolilna kampanja se je začela in Jan je kot dolgoleten poznavalec političnih gibanj na Slovenskem in lojalen predstavnik delodajalca Mestne občine Ljubljana resno in odgovorno prevzel vlogo informiranja prebivalcev na drugi strani Trojan. Jankovič v tem delu Slovenije še nima zanesljivega »volilnega telesa«, pa je bilo potrebno Štajercem malce namigniti, da kdor zna zase poskrbeti, bo tudi za drugeJ. Ne, ne, ni bilo krize, sem pa občasno pomislila, da nas bodo glasnih »žabarjev« Štajerci kaj kmalu imeli dovolj.
Pohvala in zahvala oskrbnikom Pečovnikove koče. Mala, prijetna, topla brunarica z dobro hrano (odlične kranjske klobase) in primernimi cenami. Kljub jeseni je »gank« še vedno poln cvetočih bršlink.
Vodnikom hvala za razgibano in zanimivo pot. Res je, kot je rekla Milka. Ni nujno, da gremo vedno osvajata vrhove, skriti in manj obljudeni kotički ponujano presenečenje tudi v nižinah. Štajerska in Štajerke, še pridemo v vaš konec, kajne, dragi kolegiJ
Nadja
Kamnik, 7. 11. 2011

Slike