Pohod na Vrtačo

Dogodki PD Iskra Ljubljana

Koliko vremenskih napovedi sem slišal za dan, ko bi osvajali Vrtačo! Še prstov na rokah nimam toliko. Pa, da bi bile vsaj malo podobne! Zmeda na kvadrat!
Kljub vsej učenosti iz meteorologije se je bolje držati ljudske modrosti. Povprašati je treba ‘lokalca’ in informacijo o vremenu dobiš iz prve roke. Pa še zelo slikovito opisano. In res: »Če nad Babo oblak preži, se raje doma drži.« A, izjeme so in to je lepo. In tokrat ni bilo tako.
Sledila je hitra odločitev, gremo. Kot bi trenil, smo se na ljubeljskem parkirišču, kjer se nas je zbralo 15 glav, odločili za expresno dostavo. S sedežnico do koče na Zelenici. Kar padli smo v slikovito gorsko okolje, kjer nas je veter opomnil, da so tu razmere drugačne od onih v dolini. Hitro smo navlekli še nekaj obleke nase, spili kavo, čajček, potem pa krenili na pot. Po markirani lahki poti smo jo mahnili proti našemu cilju naproti. Višje gori je veter še glasneje pokazal svoje ostre zobe in preizkušal našo odločnost. Pa še megle so se ovijale naokoli in nam zakrivale poglede. A obrazi udeležencev so mi tudi brez besed povedali vse: »Naprej!« To res niso običajni nedeljski sprehajalci, mi je šinilo na misel. Kratek odmor se nam je prilegel pred zadnjim naskokom. Molče in zbrano smo brez večjih težav dosegli vrh s pokončno postavljenim cepinom. Podali smo si roke, naredili nekaj ‘fotk’, potem pa hitro ubrali dol, da nam veter ne bi šel globje v kosti. Ustavili smo se v ‘vratcih’, prijetnem zatočišču nedaleč pod vrhom, ki nas je varoval pred vetrom. Použili smo vsebino iz nahrbtnikov, pa še nekaj ‘krepkega’ je šlo od rok do rok. No, se ve, vse v mejah, saj sestop zahteva še več pozornosti kot vzpon. Nižje doli nas je oplazilo nekaj dežnih kapelj, nad Babo se je usul oblak, a kaj hujšega se ni razvilo. Na srečo. Lahka hoja in ne več tako trde razmere so spet razvezale jezike. Veselo čebljanje se je razlegalo v skupini. Kratek postanek v koči na Zelenici se je prav prilegel. Osvežili smo si suha usta in uresničili še zadnji sestop do parkirišča.
V gostišču Lea, kjer smo se ustavili in izdatno okrepili, smo izmenjali nekaj besed o pohodu, prihodnjih načrtih in še kaj. V prijetni atmosferi, ki smo jo preživeli skupaj, smo se tudi razšli.
Pohod na Vrtačo se je odvil po planu. Posebnih težav na poti ni bilo. Malce sta nam ponagajala veter in megla, a volje nam nista omajala. Trdnost in odločnost sta botrovali, da smo vrh dosegli in nismo prehitro ‘scagali’.
Še enkrat hvala vsem udeležencem in pomočnikom, brez katerih pohoda ne bi mogli realizirati.
Dušan Debevec
Slike