Po poti zasavskih rudarjev

Dogodki PD Iskra Ljubljana

MODRE ČELADE OKUPIRALE RTH ali
THE DRINKERS TRBOULE

Trboule so zakon, Trboule so zakon, na mostu je znak PREPOVEDAN VSTOP BEDAKOM. Tile »rdeči revirji« imajo poseben čar; nekako ga ne morem definirat, po eni strani me privlači, po drugi odbija. Privlači me železniška povezava, navdušena sem nad planinskimi postojankami, ki so jih v času razcveta rudarstva in industrije v 60. letih preteklega stoletja gradili skupaj s stanovanji, šolami, bolnišnico, obrati družbene prehrane, vrtci…. Geografska pozicija je prav hecna, ozka dolina reke Save, ob njej pa na eni strani cesta, na drugi železnica. Očarana sem nad specifičnimi in prepoznavnimi železniškimi postajami s še vedno ohranjeno zgodovinsko podobo iz časa Avstro-Ogrske države, katere prednosti je dobro izkoristila predhodnica Jugoslaviji in je nova domovina Slovenija praktično ni spremenila v zadnjih dvajsetih letih. Priznam, nekaj sodobne podobe so Slovenske železnice pridobile s prepoznavno modro-sivo-zeleno barvo napisov in uniformami železniškega osebja. Sredi NIČ stojijo železniške postaje Zagorje, Hrastnik in Trbovlje. Prvi vtis, pusto industrijsko območje brez življenja, posvečeno kapitalu, dobičku, umazano, sivo, prašno, tuje…..ob vstopu v vsako od teh treh dolin pa se pogled osredotoči na mesteca, ki imajo vse, kar imajo veliki…..šole, športne dvorane, kulturne domove, bolnišnico, zdravstvene domove, veterinarske ambulante, servise vseh vrst,trgovine ( bi bilo čudno, če veletrgovci ne bi prepoznali trenutne slovenske posebnosti – čar nakupovanja kljub temu,da reklamiranih dobrin ne potrebujemo, niti zanje nimamo primernih prihodkov). Ožje območje Hrastnika je praktično muzej; skulpture, muzejski eksponati, mozaiki, marmorne plošče in pomniki delavskim zmagam in vojaškim dogodkom ( vseh strani, kako sodobno), ob pogledu na bloke, stolpnice, njihove balkone, parkirišča in sobotno puste parkovne površine pa dojameš kruto realnost današnjega časa. Z zapiranjem rudnika in opustitvijo industrije se poslavlja polstoletna podoba razvoja, žara, entuziazma, socialne varnosti, mešanice narodov…….

Ne bom polemizirala, niti politizirala. Zbrala se nas je pisana druščina ( v zadnjih dneh smo »novačili« prijatelje, znance, sorodnike), da bi na velikonočno soboto zbrali dovolj veliko skupino za ogled Rudnika Trbovlje Hrastnik. Ponudba je že pred časom prišla od Rudarskega etnološkega društva, njegov predstavnik Drago Podreberšek nas vztrajno snubi in spremlja, ter vsakič znova iz svoje bogate poklicne in življenjske zgodbe ponudi kakšno presenečenje. Jajčk tokrat ne bom barvala, prav tako se bom odrekla peki potice. Imam svoje razloge; od potice raste rit, jajčka pa tudi ne bom poklanjala. Tisti, kateremu bi ga podarila, ga od mene ne želi, prva rezerva ga še ne zasluži, druga rezerva je rekonvalescent, tretja daleč nekje v EU, večina pa jih tako ali tako nosi nalepko »moški z napako« oz. »prepovedano«.

Skupina 21-tih se nas je zbrala z vseh vetrov; vlak je iz Ljubljane v Trbovlje pripeljal glavnino, podmladek je prišel iz Brežic, spremljevalca Drago in Franc iz Hrastnika, midva s Klausom pa kar preko Trojan in Izlak. Rudnik Trbovlje Hrastnik je že deseto leto »v zapiranju«, odkopa ni več, sanacijska dela so v teku….rudnik je kljub temu ŽIV in bistveno drugačen od muzejskih primerkov Idrije in Velenja. Bolj natur, če bi morala uporabiti eno samo besedo. Tako natur, da se dviguje prah, smrdi po gnilih jajcih, kaplja na čelado, čmoka pod podplati…..V sprejemni avli so nas pričakali golobje sivi kombinezoni ( unikatnih krojev in velikosti), modre čelade in Petzl-ove svetilke. Pazi to, opremo za obiskovalce je financirala Evropska unija. Pa naj še kdo reče, da od mame Evrope v 10-letih nimamo nič. Zdenka je dobila v uporabo gumijaste škornje ( rumenih čeveljčkov BINOM bi bilo res škoda) in je bila edina opremljena kot pravi rudar. O mišicah in spretnostih obvladovanja krampa in lopate pač ne bom razpredala na tem mestu. Še vsak svoj samoreševalec smo dobili, ga obesili preko ramena, pa smo šli v jamo, »mat kurba«. Vse modre čelade so sledile rdeči čeladi, najprej peš, tretjino poti z rudniško železnico in čisto na koncu s sodobno visečo železnico naravnost pred sveto Barbaro v Hrastnik. Sem malce vriskala zadnje metre…ne od strahu….od navdušenja. Mega, bi rekla mladina, jaz pa sem si takoj v mislih zavrtela pesem Selma od Bijelo Dugme….» i ne naginji se kroz prozor«

Borut, ki nas je varno vodil in strokovno tolmačil naša vprašanja, trditve, predvidevanja, ugibanja, nam je na pol poti namenil celo počitek. Perkmandeljca tokrat nismo razdražili, najbrž je barval jajčka ali pa mu je zajčica prepovedala od doma. S slanimi testenimi zavijačkami s sezamom smo se potešili, najbrž jih je pripravila ena od rudarskih žena, ki jih domorodci kleno osvajajo z izjavo » matr, lepa si k svina«. Očitno tudi jaz nisem tipična predstavnica »lepšega« spola, saj se nisem branila pokušine njuhanca. Moj je imel okus po meti, nekateri so snifali takšnega z okusom po hruškah. Obvladam.

Ob izhodu iz jame v Hrastniku smo seveda obiskali tudi spremljajoče, vendar nujne dele vsakega rudnika VAŠHAVO (kopalnica, bela in črna garderoba) in LAMPARNO (razdeljevalnica rudarskih svetilk in samoreševalcev). Zavetnica sv. Barbara je bedela nad nami, plinov ni bilo, potresa takrat tudi ne, rovi so razsvetljeni, pot primerna za vsakega z malce želje po avanturizmu. Mi taki nedvomno smo.

Nič več ne povem, ob prvi priliki jih obiščite.

Nadja Uršič
Kamnik, 25. 4. 2014

http://www.rtvslo.si/kultura/oder/vashava-ali-kako-plesati-o-rudarstvu/284560