Cirnik(druženje pri veseli Micki)

Dogodki PD Iskra Ljubljana

NIKOLI NI PREPOZNO ali DRUŽENJE PRI VESELI MICKI

Ko sem pred časom pripravljala zapis o dogajanju v našem »butičnem« planinskem društvu, mi je pod roke prišla cela zbirka slovenskih pregovorov. Kaj hitro sem ugotovila, da lahko dogajanje priredim in ljudsko izročilo uporabim celo v svoj prid. Tokrat svojo zamudo pri oddaji kolumne skrivam za večno aktualnim NIKOLI NI PREPOZNO. Saj drži, kajne? Lepo urejeni spomini na pestro dogajanje bodo z 10-dnevnim zamikom še bolj zanimivi, če mi le ne bo spet zmanjkalo časa. Jih bom poskušala nanizati kot bisere na ogrlici in zaokrožiti z barvito sponko.
Takole je bilo. Nedelja, 18. maj 2014. Predstavnika dislocirane brežiške enote, Roman in Dora, sta po nekajkrat opravljeni ogledni turi, dolgem in temeljitem dogovarjanju in usklajevanju idej in načrtov, nekajkratnemu preverjanju aktualne vremenske napovedi, angažiranju vseh prostih družinskih članov, preverjanju možnosti in izbire poceni prehranjevanja, testiranju logistike in obnovitvi zgodovinskih in etnoloških podatkov »njunega mesta« dala zeleno luč za izlet na Sveti Vid, Veliki Cirnik in k Veseli Micki. Pa smo šli. Z malim avtobusom ( 28 udeležencev, dva sta neopravičeno izostala, kazen sledi), polnim energije razpoloženih in zvedavih planincev. Prijetna družba, kot vedno. Vstop na dveh lokacijah, pod Halo Tivoli in na parkirišču Dolgi most. Ideja dveh izhodišč se je v letošnjem letu dobro obnesla, predvidevam, da jo bomo prakticirali tudi vnaprej.
Po nočnem deževju so se padavine unesle, skozi sive oblake so se prebili prvi žarki, na parkirišču v Brežicah smo si oddahnili. Vreme je in bo zdržalo. Glede na predvideno nezahtevno,vendar 6 ur trajajočo pohajanje po gričih, bregovih in gozdovih nad desnim bregom Save in Krke je organizatorjem in udeležencem padel kamen od srca. Pretiravam. Po odlični kavi v starem delu Brežic ( Jazz Pub) in svežem pecivu iz bližnje pekarne je bilo jasno, da bo tokratna tura nekaj posebnega. In je bila. Sprehod po Brežicah, Romanovem rojstnem mestu, urejenem trgu z značilnimi trškimi arhitekturnimi posebnostmi, kot ga je opisal arhitekt Jan in že smo bili pred vhodom v mogočni grad, kjer domuje Posavski muzej. Ker je 18. maj svetovni »dan muzejev« je vstop, ogled in vodenje prosto in brezplačno. Menda ne bomo šli mimo; Dušan je nemudoma dodelal že tako perfekten plan in celotna skupina je bila deležna osebnega vodenja dr. Ivanke Počkar, mednarodno priznane etnologinje. Obnovljena Viteška dvorana je navdušila vse.
Skupina je preko železnega mostu prečila Savo in Krko, preko nadvoza tudi avtocesto in čez 30 minut od cerkvice Sv. Vida zvrha zrla na izhodišče. Želja ima vsak od nas kar nekaj na zalogi in zvonček je neutrudno pozvanjal. Potem pa spet malo navzdol med travnike, griče, gozdne jase, prijazne zaselke, čebelnjake, osamljene domačije, sadovnjake, gorice…..direktno na Veliki ( Goli) Cirnik k Veseli Micki od koder je zadišalo po pečeni klobasi. Kako malo je treba, da je duša pomirjena in telo zadovoljno. Pol klobase, kos kruha in dva dcl domačega belega….NEPRECENLJIVO. Razširjena družina Semenič je že večer pred pohodom dostavila potrebne surovine, očistila prizorišče in pripravila klopi. Samo za PD Iskra. Da se ve!!!
Sonce je sijalo z vse večjo močjo, mokre trave so se posušile, blatni kolovozi razširili, prihod v Prilipe in Terme Čatež je bil presenetljivo poleten, noge pa vse bolj težke. Za vsak problem se najde elegantna rešitev: z brodom preko šumeče Save direktno na vrt domače gostilne. Pivo, radler, radenska….vsaka kapljica je padla na plodna tla. Gostoljubni Posavci so se izkazali, še avtobus nam je prišel naproti in nam prihranil zadnje 4 km hoje. Pa smo šli. Nazaj v Ljubljano. Domov. Zadovoljni, prijetno utrujeni, poučeni, razsvetljeni.
Sem se tokrat spomnila pokojnega sodelavca, ki je diplomatsko reagiral, ko ga je mladoporočenca žena prvič naprosila, da speče krompir. Seveda ni bil pozoren, pa ga je zažgal in je bil neužiten. Nikoli več mu ni bilo treba kuhati. Roman in Dora sta tokrat opravila z odliko. Pohvala na mestu. Seveda se pričakuje, da naslednjič ne bo slabše, kajne? Bomo pomagali, seveda.
Nadja
Kamnik, 28. 5. 2014
DSC_2801